Nihče ni še nikoli neposredno videl svojega obraza.
Vir: Slovar simbolov
Spoznati ga je mogoče le z ogledalom ali prividom.
OBRAZ
Obraz torej ni zase, marveč za druge; je tiha govorica. Človek prikazuje drugemu človeku svoj najbolj živi, najbolj občutljivi del (sedež čutil), pa če mu je do tega ali ne. To je deloma razgaljeni intimni jaz, neskončno bolj razodevajoč kot vse ostalo telo. A hkrati simbol skrivnosti, kot vrata nevidnega, katerih ključ se je izgubil. Obraz je simbol tistega, kar je v človeku božjega, zabrisano ali izraženo božjega, izgubljeno ali najdeno božjega. Za njegovo razumevanje so potrebni počasnost, potrpežljivost, spoštovanje, ljubezen. Obraz, ki ga analiziramo, ne da bi ga ljubili, pogršamo. Če človeški obraz ni obdan z ljubeznijo, otrpne, in človek, ki ga ima pred seboj, ima pred seboj namesto pravega obraza samo njegovo materijo, nekaj brez življenja in zlagano je vse, kar reče o tem obrazu.