Stari smo toliko, kot je stara naša hrbtenica


Povezovanje telesnih tegob z »EMŠOM« je zelo nezdrava oblika samohipnoze in eden izmed močno ukoreninjenih medicinskih mitov.
Jure Capuder, maser
Piše: Jure Capuder

ZGODBA IZ MEHIKE

V tem kontekstu naj omenim zgodbo iz knjige »Rojeni za tek«. V Mehiki živi zelo zanimivo pleme indijancev Tarahumara, katerega pripadniki dolge razdalje med zaselki premagujejo predvsem s pomočjo teka in hoje. In to ne le mladci, temveč tudi otroci, babice in dedki. Nekoč je neki ameriški novinar prisostvoval praznovanju v eni izmed tarahumarskih vasi in naletel na devetdesetletnika, ki mu je povedal, da je ravnokar pritekel iz 60 kilometrov oddaljene vasi, in to preko gora! Ves osupel je svojega tolmača vprašal, kako je možno, da devetdesetletni starec zmore nekaj tako neverjetnega. Tolmač mu je odgovoril: »Nihče mu ni nikoli povedal, da bi moral človek pri devetdesetih hirati v kakšnem domu za ostarele.«

POJEM NORMALNOSTI

Ljudje v t.i. razvitem svetu se enačenju starosti s psihofizično oslabelostjo ne moremo izogniti. Tudi zdravje kot »normalno« stanje, je precej čudno definirano. Za nas so dvajsetletniki, ki se v predklonu ne morejo dotakniti tal, še vedno zdravi. In tridesetletniki, ki zmorejo narediti most, ali stojo, so prej izjema kot pravilo. Da pri šestdesetih ne zmoremo preteči 10-ih kilometrov, v avtomobilu težko pogledamo čez ramo in jemljemo nekaj različnih zdravil, to je vse znotraj meja »normale«, pač EMŠO.

POTENCIAL

A v nekem drugačnem svetu, kjer bi ljudje živeli polnovredna življenja v polnovrednih telesih, smo družba bolnikov, dolgoživečih bolnikov. Večina povprečnih zahodnjakov se nekje med osnovno šolo in študijskimi (ali službenimi) leti, neha zares gibati. Ja, saj se rekreiramo, hribolazimo in fitnesiramo, a se ne čutimo, nehamo iskati zaklade občutkov v globinah naših teles in pozabimo na otroško lahkost gibanja. Ker nam je v družbi, kjer je »delo« (sedeče, ekransko, utirjeno) v središču našega bitja, v resnici hudo nelagodno, smo srečo izenačili s fizičnim udobjem in varnostjo v rutini. In za tako življenje ne potrebujemo več kot kakih 5% našega naravnega telesnega, duševnega in duhovnega potenciala.

HRBTENICA

Hrbtenica ni le anatomska struktura, ki nas drži pokonci, nosi glavo in varuje hrbtenjačo. Nosi tudi globok simbolni pomen in na simbolnem nivoju izraža našo identiteto, našo samopodobo, zdravje vseh naših odnosov. Zato je hrbtenico vedno bolje razumeti celostno in jo tako tudi obravnavati. Prožna, živa, močna in pretočna hrbtenica je temelj živosti in telesne igrivosti. Zato si je za delo s hrbtenico in na hrbtenici treba vzeti čas in biti vztrajen v tem. Saj veste, kako si podaljšamo življenje, tako, da si vzamemo čas!